Iskreno izrečena pohvala zaposlenemu da vedeti, da je v podjetju, kjer dela, cenjen. S pohvalo zaposlenim izrazimo zaupanje, hkrati pa močno vplivamo na njihovo samozavest. Prav tako, kot je pomembno, da ljudje vedo, zakaj so pohvaljeni, je pomembno tudi, da pohvalo izrazimo na ustrezen način. Izogibajmo se puhlicam namesto pristnih pohval. Že nekajletni otrok namreč ve, kdaj je zares dosegel nekaj izjemnega in kdaj je pohvala padla bolj zaradi lepšega.
Pohvale so pomembne za vse sodelavce, še zlasti pa za nove, ki v podjetju šele začenjajo delati. Ti morajo po začetnem uvajanju od vodje dobiti informacijo, ali izpolnjujejo pričakovanja ali ne. Če delavec ne ve, ali izpolnjuje pričakovanja, in o svojem delu ne dobi povratne informacije, lahko obupa in postane razočaran nad sabo.
Sposobnost pravilne pohvale ni naravna danost, temveč spretnost, ki se je naučimo. Enako velja za podajanje kritike. Če z delom zaposlenega nismo zadovoljni, je prav, da mu to povemo na spoštljiv, takten in iskren način. Ena od največjih napak, ki jih delamo pri podajanju kritik, je ta, da kritiziramo človeka in ne njegovega neželenega vedenja. Pri kritiki moramo strogo ločevati neželeno vedenje oziroma napako od človeka, ki jo je zagrešil. Namen kritike ni kritiziranje zaposlenih vsepovprek, temveč spodbujanje večje samostojnosti zaposlenih in s tem manj potrebnih intervencij zaradi njihovega neželenega vedenja. Kritizirani naj bi na kritiko odreagiral z občutkom krivde in hkrati odgovornosti. Oboje je namreč potrebno, da se zave svoje napake in je v prihodnosti ne ponovi več. V podjetjih bi morali vedeti, da občutek odgovornosti ni vedno samo stvar človeka, temveč je odvisen tudi od organizacije dela v podjetju. Če zaposleni ne vedo, kdo je za kaj odgovoren, imajo šibak občutek odgovornosti. Nasprotno imajo samostojni delavci, ki imajo možnost vplivanja na dogodke v podjetju, večji občutek odgovornosti.